|
Rada
bi vam prepovedala nekaj
o življenju prekmurskih
izseljencev v Avellanedi
od 1925 do približno
1950 leta.
AVELLANEDA
: mesto
dobi ime leta 1904. Nahaja
se južnem Buenos Airesu
, ob
»Riachuelu«
( majhna reka) prek stolnice.
Železnica in privilegirana
pozicija sta omogocili hiter
razvoj , od tam je cela
država
Izvažala.. Tam je bila
zgrajena centralna tržnica
( volna, usnje, žitarice
) gigant 135000 kvadratnih
metrov, prvo delo pri katerem
je sodelovala vecina prekmurskih
priseljencev. Delali so
tudi v hladilnicah za meso,
ki so bile v rokah Angležev.
Avellaneda je imela elektrarno,
mline, ladjedelnice, tovarne
vžigalic, tkalnice,
usnjarsko in kemicno industrijo,
tudi tovarne stekla, mila
in svec. V vseh so delali
tudi Prekmurci.
Med leti 1909 in 1944 je
vladal v Avellanedi nek
poglavar . Mesto je kaoticno
raslo in to je pripomoglo
k rasti politicnega podkupovanja
in izlocanju nasprotnikov.
Delovale so tudi paravojaške
skupine, fašisticna
liga prav v središcu
Avellanede.
Vendar pa je bila država
še tako bogata, da
je ocitna korupcija ni uspela
zlomiti..
V tako mesto so prišli
med leti 1920 in 1938 prvi
Prekmurci. Generacija, rojena
med 1890 in 1920 . Je prinesla
s seboj svoje kulture, posebnosti,
predvsem v jeziku.
Velika razlika s Primorci,
ki so tudi takrat masovno
prihajali Argentino, je
bila, da so se oni lažje
prilagajali, ker so poznali
italijanski jezik, kar je
omogocalo lažje razumevanje
in ucenje spanšcine.
Med Prekmurci ni bilo nobenega
ki ne bi znal pisati in
brati, za razliko od dosti
izseljencev iz drugi držav.
Nekateri, pretežno
moški so imeli tehnicni
poklic, bili so obrtniki,
mehaniki, cevljarji.. Vse
kar jim omogocalo boljše
službe.
Govorili so madžarsko,ker
so se jo ucili v šoli,
»prekmuršcino
» ki so jo naucili
doma, in tudi nemšcino,
zaradi cesar so lažje
dobili službo.
Neporocene ženske so
delale kot pomocnice ali
v nemških restavracijah
v središcu mesta .
Naselili so se v delu Avellanede,
blizu tovarn. Hiše
so bile preproste, sestavljene
iz vec bivalnih prostorov
okrog centralnega dvorišca.
V vsaki sobi po ena družina,
vcasih tudi do 6 oseb s
skromnimi zavesami kot edina
delitev prostora, zagotovilo
potrebne intimnosti.
Ce niso dobili službe
v Avellanedi, so potovali
vec sto km. V prenatrpanih
vagonih do krajev, kjer
so lahko delali na žetvi
raznih pridelkov oz. pobiranju
sadja. Velikokrat zaradi
nepoznavanja jezika z zelo
slabimi dogovori o placilu.
Zato so zaupali samo tistim
ki so jih razumeli. Oblikovali
so neke vrste »mreže
solidarnosti« po navadi
so najemali hiše v
bližini in živeli
v vec ali manj strnjenih
skupinah, vendar tudi z
drugimi izseljenci.
Porocali so se tudi med
seboj. Vecina je imela 1
do 2 otroka, redki 3. Veliko
se jih je tudi zaradi globoke
ekonomski krise v tridesetih
letih vrnilo v Slovenijo
ali se odselilo drugam.
V
prostem casu so radi obiskovali
dve restavraciji v mestu,
last Prekmurcev . Tam so
se tudi dobivali za ples,koline
»gostuvanje«
itn. Kmalu so zacutili potrebo
po organizaciji društva.
Prvic leta 1932, vendar
je projekt padel v vodo
zaradi notranjih razprtij
dveh frakcij. Leto 1940
se je ustanovila »Slovenska
krajina« z namenom,
da bi ohranili jezik, kulturno
identiteto in preprecili
razpršitev ljudi. Takrat
so šteli okrog 1000
Prekmurcev , vkljuceni njihovi
potomci. Okrog 200 se jih
je zbralo tudi ob znanemu
slovenskemu duhovniku Janezu
Hladniku. Ustanovili so
pevski zbor , ki je na zacetku
nastopal pri mašah
pod vodstvom Cirila Jekseta,
kasneje Cirila Krena.
Organizirali so gledališke
predstave v slovenšcini
in imeli so tudi knjižnico.
Tematike so bile pretežno
verske narave, kar ni bilo
motece niti nevarno. Namrec
takrat je bil v Avellanedi
vsak tujec osumljen anarhizma
oz. politicne agitacije
in ce bi pristal v zaporu
ni bilo garancije, da bi
se vrnil živ in zdrav
domov.
Situacija je bila celo tako
huda, da je znano, da ko
se je prikazala policija
oz. predstavniki paravojaškihs
sil , so knjige z drugimi
vsebinami od verskih vrnili
sanitarni jašek, da
jih ne bi našli . Tako
se je izgubil dober del
dedišcine, literature,
zapisi prvih let izseljenstva.
Zato potomci prvih priseljencev
cutijo, da zgodovina ni
bila pravicna do njih .
Velikokrat so slišali,
da ne govorijo » današnje,
prave« slovenšcine,
kar verjetno izhaja iz velikega
nepoznavanja zgodovinskega
trenutka njihovega izseljevanja.
Ce
se vrnemo k »Slovenski
krajini«, je ta rasla
do novega »Doma«
v kraju Lanus, tudi na jugu
Buenos Airesa. Ob njem so
se tudi naselili Prekmurci.
Deloval je do leta 1960.
Stavba še vedno stoji
vendar pa društvo ne
funkcionira vec.Je treba
tudi povedati, da je bilo
katolikom mnogo lažje,
saj so se združevali
okrog p. Hladnika in drugih
Slovencev. Za luterance
je bila situacija drugacna,
in to je pripeljalo do velikih
kritik dolocenih skupin,
vendar pa niso uspele omadeževati
razumevanja in prijateljstva
med Prekmurci. Zato je nastala
ideja, da bi ustanovili
drugo društvo v katerem
ne bi prevladovale verske
oz. politicne razlike in
tako je leta 1943 nastalo
Slovensko podporno
društvo »Slovenec«
. Denar so nabrali na srecanjih,
z organizacijo plesov, z
donacijami in posojili in
leta 1948 kupili zemljišce
v Bernalu, obcina Quilmes,
jug Buenos Airesa, na katerem
so , z delom vseh clanov
kmalu, decembra leta 1950,
dokoncali prvi del gradnje
novega doma. Plesi, na katerih
so igrali glasbeniki iz
Prekmurja (Josar- Cmor banda)
so postali tako popularni,
da je dom zelo hitro rasel
in pridobival na ugledu
tudi med drugimi izseljenci
in Argentinci.
Leto 1959 sta se pobratili
društvi iz
Bernala in Prekmursko društvo
iz Montevidea,
Urugvaj, kjer živi
veliko Prekmurcev, številni
od njih v sorodu z »argentinskimi«.
Najbolj popularna skupna
dejavnost je bilo prvenstvo
v kegljanju tradicija, ki
se je žal prekinila
ker v Bernalu niso uspeli
dograditi igrišca.
Tudi v Bernalu se je veliko
Prekmurcev naselilo blizu
doma. Težave so nastale
ko so zaceli umirati predstavniki
prve generacije.
Kljub temu, da njihovi potomci
niso govorili knjižne
slovenšcino, so se
cutili Slovenci in sprejemali
vse obiske in kulturne manifestacije,
ki so vse bolj pogosto prihajale
v Argentino. Leto
1993, ob 50 obletnici društva,
se je zgodila prelomnica,
saj so prvic nastopali Prekmurci
v prekmurskem domu. (Marko
Banda-Boris Žalig-župan
Andrej Gerencer in Marijan
Dora)
Po dolgem casu so slišali
jezik in glasbo iz otroštva.
Niso bile sanje ampak resnicnost,
in to je pomenilo novi zagon.
Predvsem je sedaj prisotna
želija in potreba po
poznavanju »uradne
slovenšcine«,
da se ne bi izolirali. S
podporo folklorne skupine
iz Beltincev in prof. Jožeta
Vukana iz pevskega društva
Prekmurje pri glasbi, je
nastal tecaj narodnih plesov
v okviru nove plesne šole
»Primož Trubar«
.
Društvo je tudi clan
širšega društva,
»Consejo asesor
de colectividades«
, ki združuje vse izseljenske
skupine v Quilmesu, mesto
s 580,000 prebivalcev. Trenutno
oz. do leta 2003 mu tudi
predseduje . V tem okviru
je njegova prva naloga predstavitev
slovenske kulture špansko
govorecim.
Lahko
zakljucimo, da je preživljanje
prva potreba izseljenca
ob prihodu v novo okolje.
Išce vedno boljše
možnosti, službe,
oblikovati družino.
Ko se to zgodi lahko recemo,
da se je nastanil. Potem
se vraca h koreninam in
potrebuje skupno društvo,
cerkev itn. Prekmurcev ki
so doživeli vse faze,
ni vec med nami. Vendar
pa je bilo njihovo delo
tako pomembno, da kljub
nenaklonjeni financni situaciji
v Argentini, njihovi potomci
skušajo nadaljevati
tradicijo in delo. V tem
primeru bi lahko menicno
rekli, da gre dejansko za
cudež, veckrat ne razumljen
zaradi nepoznanenja zgodovinske
perspektive.
Nedvomno
so bili prvi izseljenci
tisti, ki so pripravili
por skupini, ki je prišla
v Argentino po drugi svetovni
vojni. Saj je šlo za
popolnoma drugo Argentino,
takrat med prvimi svetovnimi
selami, bogato in visoko
razlito, » polna kašca«
za povojano Evropo, v kateri
so lahko bili aktivni protagonisti.
60 obletnico »
Slovensko prekmursko
društvo iz Bernala«
Argentina
Esther
Cmor
Prekmurski Arhiv v Argentini
Email: ecmor@eslovenosdeleste.com.ar
Tel-fax 054- 11-4251-2649
|
