L Beseda.
Edinole clovek jo uporablja.
“Najvecji izum je jezik, do sedaj nepresežen,” pravi v eni od svojih knjig Vinko Ošlak.
Kar je najbolj citiranega o besedi, je napisal Janez. “Na zacetku je bila Beseda,” in še vec, “Beseda je bila Bog,” beremo v njegovem evangeliju.
Clovek je clovek ravno zaradi besed. Besede nas družijo ali razdružijo, z njimi povemo svojo ljubezen, svoje nevšecnosti in poravnamo svoje nesporazume. Nekateri privilegiranci imajo poseben talent in razdajajo prave lepopisne dragulje, še najbolj vsakdanje stvari ožarijo z lepoto ... “Kaj še hocem na mizo življenja po treh prijateljskih pismih (Stane, Janez, Miloš)?” se je vprašal v svojem dnevniku na torek, 9. junija leta 1.987 Alojz Rebula. V misticnem realizmu in z visoko poezijo Kocbek pove, kako “mocna rdeca junca gresta” ...
Sto glav, sto misli.
Prestavimo pregovor na slovensko jezikovno podrocje. Kaj vse se na njem dogaja! Nekateri se držijo pravil, spet drugi pa so tako avantgardni, da bi vsako novost vkljucili v naš jezik. V živem morju govorice naravnost “lovijo” prav vse izraze, ki izhajajo iz tujih besed. Vsekakor je jezik likovna zadeva, lahko se zgodi, da se bodo te besede uporabljale za novo književno obliko, nekakšen grob ekspresionizem.
Današnja tehnologija, katere najvišji eksponent je racunalnik, je postavila anglešcino na prvo mesto, rock glasba pa je še prej k temu pripomogla, tudi pouk tega jezika ima svoj vpliv. S casom je nastala posmehljivo poimenovana slonglešcina. Nihce ne ve, ce bo temu hibridu uspelo, da se ukorenini. Res je, da se je slovenšcina spreminjala v prvem tisocletju in da se bo tudi še naprej. Hipoteticni razgovor leta 2.050 bi bil zelo zanimiv. Izgovarjale bi se nove besede za nove stvari. Ce ne bi slonglešcina do tedaj ovenela, bi prodrla jez književnega jezika in vse preplavila. Izkušnja pa pravi, da je podoben pojav (z nemšcino) že obstajal v prejšnjih stoletjih, a vendar slovenšcina še vedno živi. Zaupati moramo tistim ki v najvišjih krogih Akademije dolocajo kaj se bo sprejelo v knjižno slovenšcino in kaj ne.
Duh Brižinskih spomenikov, prve slovenske in sploh vsake slovanske pisane besede v latinici, valovi preko casovnega predora že vec kot tisoc let in nas opominja, naj nas jezik še naprej druži v tem novem tisocletju. Lahko mu zrastejo nove veje, a deblo je trdno in korenine so globoke. Tok slovenstva pa se vraca do ocetov naših besed in jim zagotavlja, da te še živijo in bodo živele,dokler bo živelo slovensko srce.

Mara Crnak Sánchez